menu

Spremna beseda

Klinična somatika kot način življenja

 

Naše telo bi nam moralo biti nekaj svetega. To pomeni, da bi nas že naši starši morali naučiti, kako skrbeti zanj, nas voditi skozi njegove skrivnosti, nam vcepiti, da je to naše telo le eno, je lupina naše duše, njeno orodje, pa tudi komunikacija med nesmrtno dušo in Najvišjim. Da ga moramo imeti radi. Da se moramo imeti radi.

 

Telo je izpostavljeno pritiskom, bolečinam, poškodbam. Starati se praktično začne že, ko se rodimo. Celice umirajo nenehno, a čeprav se tudi nenehno delijo, jim tega zagona sčasoma začne primanjkovati. Telesna tkiva se ne obnavljajo več zadovoljivo, bolezni prihajajo na plan, bolečine se spreminjajo v kronične. Telo sprejme tudi dušno in srčno bolečino in ju izrazi. Če bi že kot otroci poznali klinično somatiko in bi nam ta pomenila načelo ravnanja oziroma način življenja, bi morda znatno podaljšali svoje življenje in ga živeli svobodno, odgovorno in s čim manj bolezni. Zadovoljivo življenje pomeni boljšega posameznika za družbo. Kajti človek, ki vsako jutro iz postelje vstane z bolečino nekje v telesu, se namesto z lastno ustvarjalnostjo, ki nam ljudem daje življenjski smisel, najprej spopada z bolečino. Ta ni nikoli prijazna, nasprotno, ubija nam voljo do življenja, sčasoma pa lahko tudi duha v nas.

 

Klinična somatika pove, da ni treba, da telo boli, ker se stara ali ker nismo dobro sanirali poškodbe. Ni treba, da boli športnike po vsakodnevnem treningu; da se stres ta naš vsakdanji odraža na našem hrbtu; da frizerje, kuharje, prodajalce … zvečer bolijo noge. Če pa se z bolečino spopademo, naj ta obračun ne bo neprijeten ali celo boleč. Kar zveni kot nekakšna blaga ironija - namreč da je celo svojo bolečino, sploh pa bolečo mišico, treba imeti rad. To najbrž pomeni prilagoditi se ji, jo vzgojiti in spreobrniti; z njo, s to materializirano bolečino, ravnati kot s prijateljico, ki smo jo vzgojili iz neprijateljice. Klinična somatika ima odgovor, kako to narediti. Vaje, ki so jih terapevti različnih somatskih načinov razvijali desetletja, so prijazne, lahkotne. Z njihovo pomočjo se učimo senzibilno prisluškovati vsakemu od gibov in temu, kako se v posamezen gib vključujejo mišice, možgani, skelet, čutila. Zgodi se nekaj zanimivega: telo se na nežne prijazne vaje in gibe odziva s senzibilnostjo in jo s tem tudi uri, da se stopi v celotno človekovo bit. Spomnimo se lahkotnosti zgodnjega otroštva in tega, kako smo se s polnim zavedanjem igraje učili premikanja in vedno novih gibov. Tako lahko zajezimo tudi val, ki izide iz razburkanega čustvenega oceana, neprijetna boleča čustva ukrotimo na pravi način. Ta način terapije nas navsezadnje uči tudi discipline, ki je nikoli ni preveč in s pomanjkanjem katere imamo probleme skorajda vsi. Klinično somatiko je lahko vzljubiti in jo nato gojiti - zase in za naslednje rodove.

 

Soma pomeni telo, v katerem je duh. Soma je z dušo vodeno telo. Je telo, ki ni neodvisno od skritega v nas. Soma sama po sebi vsebuje potencial, ki se ga večinoma premalo zavedamo, in Thomas Hanna, oče klinične somatike, se ga je še najbolj zavedel v luči osebne svobode, ki jo je raziskoval zase in kot filozof. Notranja moč in odgovornost za svoje ravnanje ter neodvisnost; stati na svojih nogah in se zavedati svojih sposobnosti in omejitev; biti ustvarjalen; vse to osvobaja, je verjel. Njegova somatika je bila njegova vizija razvoja humanosti. In pa seveda preventive človekovega zdravja. To dvoje gre z roko v roki in lahko neverjetno vpliva na celotno družbo in njeno gospodarstvo. Vemo, da so nacionalne zdravstvene blagajne izpraznjene; zato je takšno samozdravljenje poceni in uspešno.

 

Treba je pozdraviti negovanje v preteklosti odkritih načinov za vzdrževanje zdravja, ki so se skozi čas pokazali učinkoviti. Prav to se zdaj dogaja s klinično somatiko. Znanje Thomasa Hanne se nadaljuje, in čeprav je na svetu le nekaj terapevtov, ga ti uspešno nadgrajujejo in širijo. Med njimi tudi Aleš Ernst.

 

(Eva Senčar, urednica)

__

 

Pregovor »Česar ne veš, ne boli« je napačen ravno toliko, kolikor je razširjen!

 

(Aleš Ernst) 

__

 

Spoznaj samega sebe

 

(nad vrati Apolonovega templja v Delfih)

__

 

Klinična somatika je na prvi pogled videti kot obisk pri fizioterapevtu. Če jo izvajamo sami, smo videti, kot da bi nadvse natančno in previdno izvajali niz poljudnih nezahtevnih gibov. Po določenem obdobju se ob rednem izvajanju teh na videz lahkotnih vaj začnemo lepše in bolj sproščeno gibati. Zato smo zadovoljni, ker smo zadovoljni, se laže spopadamo z obveznostmi … 

 

(Eva Senčar, urednica)

__

 

Somatika mi je počasi, iz dneva v dan, pomagala, da sem začela stopati po svoji poti. Sprva so se mišice odklenile. Bolečine v mišicah, vretencih, bolečina v duši, jok … so v kratkem času prerasli v to, da sem začutila telo, da sem vedela, kje imam hrbtenico, kje so moje roke, kje noge, kako se mi nagiba glava. Znašla sem se v svojem telesu. Ko sem se začutila, sem tudi uvidela. Videla sem naravo in kar naenkrat se mi ni več mudilo.

 

(Ivana)

__

 

Aleš Ernst je tudi sam navdušen kolesar, tekač, plavalec in vsestranski rekreativec, ki je na lastni koži izkusil vse bridkosti športnih poškodb. /…/

 

Po stoletjih prevlade delitve človeka na um in telo je zahod znova začel odkrivati medsebojno povezanost duha in telesa in kako ta odnos vpliva na nastanek bolezni.

 

(Brane Maselj, Delo, 27. januarja 2015)

__

 

K Alešu pripeljem tudi olimpijske rekorderje, od katerih so vsi dvignili roke ali jim ponujajo operacije. Vse to spominja na dirkalnega konja, ki po svoji zadnji, nedokončani tekmi zadnjič vstopi v prikolico, a tokrat ne gre na trening ali na tekmo, pač pa po igri naključja pristane na edinem pravem mestu, kjer bi tudi moral biti.

 

(Nikola Borić, prvak v triatlonu in kondicijski trener turške atletske reprezentance)

__

 

Rekla je samo: I can't believe this! Skočila je pokonci in me silovito objela. Nato je skakala naokrog in se veselila kot majhen otrok. Rekla je, da že deset let čaka na ta trenutek. Ko se je malo umirila in zbrala, sem jo naučil še nekaj vaj, s katerimi bo bolj utrdila in razširila področja v možganih, ki nadzorujejo senzorno motorični del gibanja desne strani trupa.

 

 (Aleš Ernst o turški sprinterki Birsen Yavuz Engin)

__

 

Na vabljiv in nevsiljiv način, po principu sprejmi ali pusti, mi je Aleš najprej teoretično približal filozofijo klinične somatike in mi prikazal prvi set vaj, ki sem jih teden dni izvajal dvakrat dnevno. Tako sva nadaljevala iz tedna v teden - vedno znova dodajala vaje. Kljub temu da sem se kot bioterapevt v 25 letnem obdobju seznanil z mnogimi metodami, bil priča čudežnim spremembam pri sebi in drugih, me je rezultat klinično-somatskih vaj presenetil.

 

(Marjan Ogorevc, bioterapevt)

tel. : 00386(0)74990871
mail: info@aeq.si
YouTube Facebook